sreda, 11. maj 2011

The Kelly Family...se jih še spomnite?

Nedavno brskanje za kvalitetno glasbo na Youtubu, me je privedlo do benda The Kelly Family.
Le od kje mi je to ime tako znano, kot da bi nekdaj že slišal nekaj o njih... Ni mi dalo miru, tako da sem poslušal par komadov in stvari so bile takoj jasne.
Sredi devetdesetih let, so namreč obvladovali evropsko glasbeno sceno in precej popularni so bili seveda tudi pri nas, kjer so nastopili tudi na stadionu za Bežigradom.
Se spomnim da so dekleta zbirala posterje, sličice in vse mogoče kar se je dalo dobit o njih z revije Bravo. Nam fantom so bili itak brez veze, kaj tam en kup folka poje, da se pol še večji kup folka pod njimi joče... ni se nam zdelo neki preveč zanimivo, pa še kot neki cigani so izgledali.
Družina Kelly kot se je bend imenoval po naše je deloval potem še nekaj let in nato poniknila...a njihova glasba je ostala. Zagrete najstnice so dobile druge idole, v katerih so videle svoje prince na belih konjih. Nekatere so odrasle, druge pač NE.... precej je pa takih ki se v bistvu sramuje da so nekoč poslušali The Kelly Family.
Jaz lahko rečem le to, da sem bil v časi Kelliyev še preveč zabit, da bi dojel, da je njihova glasba vseeno za nekaj stopnic na višjem nivoju kot je bila glasba takratnih njihovih konkurentov...backstreet boys, Caught In The Act...

Od preposlušanja njihovih hitov zadnje dni, mi je najljubši ta:




ponedeljek, 25. april 2011

cestna dirka UE Domžale, ali kako sem blagoslavljal pirhe (svoje)

V soboto 23.4 v času velikonočnih praznikov, sem se udeležil rekreativne cestne dirke v Domžalah. Namesto da bi šel doma na kakšen dolgočasen trening, sem raje prišel na to dirko, da malo raztegnem noge in navijem pulz.
Ker je dirka kratka, vozi se le dobro uro, je že od začetka precej živčnosti, na klance se ga kar konkretno pritisne, stalno je potrebno flikati lastike itd... precej podobno xc tekmi, ko si stalno na pragu.
Štartali smo ob 10h, in že do Doba, kjer je bil leteči štart, je bilo precej živčnosti in prerivanja. Hvalabogu so glavni živci popadali že na prve klančke, tako da smo ostali spredaj tisti, ki se kolikor toliko znamo peljati z ramo ob rami, brez vijuganja. Na štartu nisem bil zadovoljen z počutjem, saj so bile noge nekam težke in jaz brez volje, ampak se je počutje izboljšalo po prvem klančku, noge pa na drugem, ko sem ugotovil, da se v bistvu zelo dobro vrtijo...mogoče še celo preveč.
Na spust proti Rači sem prišel med prvimi, a sem v hitrem levem ovinku spredvidel, da zadnja guma ni za akcijo, tako da sem ta ovinek oddriftal in za las ušel padecu v sveže koprive, pri čemer me je prehitelo kar nekaj tekmovalcev. Na kratki ravnini, ki je sledila sem se jim približal, sledil je hitri desni ovinek iz katerega sem začel šprintati da priključim grupi, ko sem zaslišal le še POK...
Kar naenkrat nisem več poganjal,v trenutku sem bil že s svojimi PIRHI v balanci, desna noga je drsala po asfaltu... Sprva sem mislil, da se mi je le snela ali pa strgala veriga, da se mi je snel pedal.... Zapeljal sem na stran in videl kje je fora, da se ne morem več premikati, z desne noge pa mi je bingljala gonilka z zobniki. Tekmovalci, ki so švigali mimo so kar čudno gledali.
V tistem trenutku nisem vedel ali naj se smejem ali jočem, ker sem bil še vedno nabit z adrenalinom sem nekje v najbolj zapuščenem delu mojih možganov prišel na dan z idejo da hitro nekako popravim in grem naprej. Nato je adrenalin popustil in sem pristal na realnih tleh, da tega le ne bom kar tako popravil in da sledi pešačenje proti Domžalam in DNF na dirki, po tem spoznanju mi je šlo kar na smeh, kako bom obrazložil, zakaj odstop...."hmmm, ja... preveč moči - to bo to".
Obenem sem imel tudi veliko srečo, da nisem s seboj spravil v bližnji potok še koga od sotekmovalcev. Pri bilžnji hiši, sem si sposodil telefon, da sem lahko poklical kolega Kovača, kateri me je prišel iskat do Doba, tako da sem prepešačil le slabe 4km, kar ni ravno nabolj prijetno če si v šprintaricah. Hodil sem ob cesti, po travi, da nisem totalno uničil blokejev, sem pa obenem spet z nogami božal koprive...
Vmes so mimo prišli Energetiki z kombijem, kateri so mi ponudili prevoz, vendar sem ga zavrnil, saj sem imel svojo rešitev že na poti, vseeno hvala Energija teamu, kot tudi hvala prijaznim lokalcem ki so mi posodili telefon.


Doma sem naredil analizo, kaj se je zgodilo in sem prišel do zaključka:
...očitno sem pri zadnjem desnem ovinku, (na cesti je bilo nekaj peska - mogoče še kaj drugega) prerezal zadnjo gumo na treh delih v dolžini od 1cm do 3cm. Skozi največjo luknjo, na desnem robu, predvidevam da je udarila zračnica, katero je potem pri šprintanju razneslo, zato je tudi počilo. Ob tem, se je v trenutku zadnji obroč znižal (padel) za cc 2 cm, ker sem ravno v tistem trenutku pritiskal desno gonilko, je najbrž v najnižji legi vse skupaj "klecnilo" in je bilo dovolj sile da se je stvar zlomila. ?? ....mogoče....??

(čakam vaše komentarje da kaj modrega pribijete na to hipotezo) :))


še slikovna obrazložitev...


predvidevam da je tukaj ven pokukala zračnica in potem jo je razneslo, saj ej bila luknja velika 1x1cm. viden je le en od treh rezov-največji in najglobji. rez je gladek, kar potrjuje, da je bil uporabljen zelo oster predmet :)


zlomljena ERGOMO sredina, zdržala je neskončno Wattov. Zlomila pa se je na delu, kateri bi moral biti po kvaliteti uporabljenega jekla najtrdneši.


veriga na mojem Ficusu, se je tudi konkretno zamotala, a k sreči nisem utrgal še zadnjega menjalnika, le sprednji je postal malo debelejši.

četrtek, 21. april 2011

xc Žerible, 17.4.11

Karavana slovenske XC scene, se je 17.4 ustavila v bližini Postojne, na drugi dirki za SLOP na vojaškem poligonu Poček, poleg hirba Žerible, po katerem dirka tudi nosi ime.
Letos so se organizatorji, KK Postojna, odločili da spremenijo, lani ne preveč priljubljeno progo. Dodali so par singelc, nov klanec in najboljši del... super spust po gozdu, zaradi katerega se je splačalo pomatrati in priti na vrh klanca, da si lahko potem par sekund užival v spustu.
Večina proge je sicer ostala ista, vendar so jo ti dodatki precej popestrili, tako da smo bili tekmovalci kar enotnega mnenja, da je letošnja proga res dobra.




en izmed letošnjih novih delov

Proga ki poteka več ali manj po raznih testnih poteh za vojaška vozila je precej tekoča, z nekaj ravninami kjer je pametno voziti v zaveterju, vsebuje tudi dva malo daljša klanca, prvi je precej tehničen in kar zahteven ker se na vrhu še malo poravna in nato spet dvigne, drugi vzpon, pa je dokaj enakomeren, srednje zahteven. Značilnost proge je tudi 20m res strmega klanca ki je nezvozljiv, tako da ga moramo tekmovalci prehoditi, preteči...kakorkoli priti na vrh.
Za to progo je značilen še stalen veter, ki je sicer na nekaterih odsekih v pomoči, medtem ko te na drugih delih zabija "kontra".



del po katerem je sicer letelo, vendar je bil stalno prisoten veter ki te je, če si bil sam kar precej zaviral





Štart dirke smo imeli ob 13h, na štartu sem precej zaostal, ker se je nektarim mladincem precej mudilo in so se zapletli že pred prvim ovinkom, tako da je bilo potrebno skoraj ustaviti. Štartni krog sem tako prevozil na daski, saj sem hotel uloviti priključek z najboljšimi.
Prva dva kroga sem vozil precej zadržano, potem pa sem začel napadati... Priključil sem se par grupam ki sem jih dohitel in sem jih potem tudi na tehničnem peš-klancu prehitel.
Prav za ta klanec, sem si letos rekel, da "imam da ga pretečem" drugače sploh nimam kaj tam iskat, in res, vsak krog sem se prepričal da moram prijeti kolo in ga preteči namesto prehoditi kot lani, ko sem se smilil sam sebi. S tem tekaškim vložkom mi je uspelo prehiteti kar nekaj tekmovalcev ki so bili na tem delu počasnejši.





peš klanec, mrtev pod klancem, še bolj mrtev na vrhu


Nekje na sredi dirke sem se začel približevatu Vogrinu in Cehnerju ki sta bili konstanto cc 100m pred mano. Na hupserjih, spustih ter peš-klancu, sem se jima precej pribiližal, a kaj ko sta po ravnem šla hitreje, potem pa je prišel še klanec kjer sta bila za odtenek boljša tako da se mi jima ni uspelo približati za konkretnejši napad. To se je ponavljalo iz kroga v krog, v zadnjem krogu sem še zadnjič poizkušal vendar ni in ni ratalo tako da sem potem na koncu osvojil 7mesto generalno in tudi v konkureci. Zmagal je Budin, kateri si je končno zaslužil zmago, saj je bil že parkrat povesm pri vrhu pa so ga "tujci" zrinili z najvišje stopničke.
Z svojo vožnjo sem zadovoljen, tudi proga mi je res ustrezala, saj sem se na spustih kar dobro spočil in sem čez hupserje kar letel. Še vedno mi pa manjka, dober štart in držanje ritma v prvih krogih, kjer ponavadi preveč izgubim se moram potem boriti iz ozadja.



sweet hupserčki, tle sem ga pa kar pošteno pohodil


U23 tekmovalci so me malo "razočarali" saj nobenemu ni uspela vidnejša uvrstitev v generalni razvrstitvi, kar priča o dokaj šibki konkurenci med mlajšimi člani. Sicer počakajmo da pride Ferenčak na kakšno dirko, pa bo takoj scena drugačna.
Obenem pa so me res prijetno presenetili nekateri mladinci Završnice in Energije, kateri se trenutno peljejo konkurenčno članom . Sicer res vozijo le 4-5 krogov, venda jih očitno odpeljejo na mrtvo, brez taktiziranja, vseeno potem kakšnega pobere v zadnjih krogih. Ampak, če jim uspe zadržati in v par letih še povečati hitrost, bomo imeli v par letih kar močno člansko kategorijo.


Sedaj sledi dirkaški premor, saj ni na koledarju nobene konkretne dirke, tako da bom ta čas posvetil malo bolj resnim treningom da vsaj malo nadoknadim zaostanke, ter se "upam" na naslednji dirki vrnem že bolj konkurenčen.


še par slik: